Aleks in Luka

Devet mesecev, lepih mesecev, devet mesecev smo tako nestrpno pričakovali, da se naša lumpa rodita, opazovali njune brce, moj trebuh, ki je rasel, rasel, proti koncu je on nosil mene, ne jaz njega. Dnevi so tekli, prišel je dan zadnjega pregleda, ki ga ne bi smelo biti … Že tri dni bi morali opazovati naša dva lumpa, pa ne skozi trebušček, ampak v njuni posteljici, jima previjali pleničke, …

od Zasavc.net - 27. 05. 2016
Prestavljen CR pregled usoden
Rok za CR so prestavili in smo ga nestrpno čakali. Večer pred zadnjim pregledom pri ginekologinji smo njune akrobacije opazovali vsi, bili smo dve nadstropji višje pri mojih starših. Sedeli smo v dnevni sobi, ko sta začela kolcati, Trebuh mi je kar prestavljalo sem in tja in hčerka je bila vsa navdušena, kaj njuna bratca počneta. Posnela sem njune brcike, saj sem vedela, da ju bom kmalu imela v naročju in sem hotela izkoristiti še teh nekaj trenutkov nosečnosti, pričakovanja, ljubezni, ko sta se še skrivala v trebuhu. Neprecenljivi posnetki, takrat se sploh nisem zavedala, kako zelo mi bodo nekega dne pomembni, neprecenljivi.

Temne slutnje
Naslednje jutro se mi je zdelo, da nekaj ni v redu. Luka ni bil nagajiv, ni bilo močnih brc, miganj in kolcanja, odšla sem do svoje ginekologinje ter jo prosila, če lahko pogleda utripanje srčkov in gibanje, da ju nisem čutila, da sta lena, to sem nekako rekla še z  nasmehom na ustih, da sta se polenila in komaj čakata, da se rodita, da se že preveč stiskata, tako velika, pa tako malo prostora. Zdravnica me je pregledala, iskala je utripanje srčkov, iskala premikanje, jaz jih nisem ne videla, ne slišala, ona me je pomirila, da ima slab aparat in da ona nekaj sliši, naj ne skrbim, da me pa povsem pomiri mi je pa dala še napotnico za porodnišnico za CTG pregled. Poslovila se je od mene, še povedala, da se vidiva šest tednov po porodu na pregledu ter da naj v petek uspešno prebrodim porod, ki me končno le čaka, z nasmehom na ustih se je poslovila. Stopila sem skozi vrata, kjer me je čakal Simon, povedala sem mu, kaj mi je dejala, sprva je bil prestrašen, a nato pomirjen, ko sem povedala, da ima slabe aparate in da ona je slišala srčka in premike, a naju pošilja v Trbovlje, da jih bova slišala še midva in bova pomirjena tudi sama.

 Srček ne bije
Ko sva prispela v porodnišnico, so me napotili v sobo za CTG, prišla je medicinska sestra in opravila pregled, dejala je, da ona ponavadi tega ne počne in šla iskat babico ter zdravnico. Imela sem slab občutek, opravila je pregled, zakaj ni nič rekla, kaj je narobe, to zna vsak, slišati srček ali pa slišati tišino, a sestra je bila tiho in odšla skozi vrata vzdolž hodnika. Čez čas  je prišla babica, tudi ona je iskala srčka, nič, tišina, grda tišina, naprava ni zaznala nobenih gibov, nobenega utripanja srčkov, nobenega šuma, le neskončna tišina. Babica me je z nasmeškom na ustih mirila, da je mogoče tako zaradi lege. Ta čas je prišla še ena medicinska sestra in zdravnica, poslali so me v sobo za UZ preglede, zdravnica je bila prijazna, srčna, ne tako kot ona prej, ki mi je opravljala UZje, to zdravnico sem videla prvič, imela z njo stik.

Ko sem se ulegla in ko je začela z UZ pregledom, me je prijela za roko, nihče do zdaj me med pregledom ni prijel za roko, vedela sem … vedela sem, da nekaj ni v redu. Pokazala je prvi srček, srček, ki je miroval, srček, ki ni več utripal v ritmu življenja, srček, ki je bil na ekranu le črn madež, nepremičen, tako kot Aleks, Aleks je bil nepremičen, sedel je, še vedno je sedel s hrbtom obrnjen proti bratcu, a prsti so mirovali, nogice so mirovale, miroval je njegov srček. Umrl je, Aleks je umrl, njegov srček je umrl. Zdravnica me je še bolj močno prijela za roko, brez besed, le močneje je stisnila mojo roko … in gledala dalje. Pogledala je še Luko, prizor je bil enak, srček je miroval, nogice in rokice so bile negibne, le sedel je tam, povsem negiben, prav tako kot Aleks. Na nobenem UZju do sedaj nista bila pri miru, vedno sta migala z drobnimi nogicami, se ritala sem in tja, mahala z rokicami, vendar tokrat ne, bila sta negibna, tako kot njuna srčka, negibna, tiha za vedno; Aleksa in Luke ni bilo več. Nikoli ju ne bom slišala jokati, nikoli videla, kako se smejeta, nikoli se ne bosta igrala s starejšo sestrico, nikoli …. nikoli nič … Najinih sinov ni več, tri dni po predlaganem in dogovorjenem roku za CR iz strani predstojnika porodnišnice, tri dni, ki so bili zaradi nje, zaradi zdravnice, ki je datum CR spremenila, po svoji volji mojo nosečnost podaljšala, želela nekaj nemogočega, neizvedljivega, a naredila je najgršo stvar, odvzela nama je sinova, spremenila nama je življenje za večno, nama in vsem najinim bližnjim.

Šok
Bila sem v šoku, nekje daleč … Še vedno sem nekje globoko v sebi upala na preobrat, upam še danes, ko to pišem, pa vem, da mojih dveh sinov Aleksa In Luke ne bo nazaj, nič ju ne bo obudilo, to dejstvo najbolj boli, da gre življenje naprej, da se kazalci na uri še vedno premikajo, da se letni časi še vedno spreminjajo, a njiju ni, nikoli ju ne bo.

Dobila sem pomirjevala, nobenega izraženega sožalja, nič, povedano mi je bilo, da lahko prenočim v porodnišnici ter tam počakam na naslednje jutro, na sprožen porod, naravni porod. Naravni, saj ni več potrebna varnost otrok, ni ju več, ni treba več paziti. Kljub temu da sta bila moja sinčka oba na ritki, me čaka naravni porod, oziroma jaz moram nanj čakati do naslednjega dne, čakati, da rodim dva mrtva sinova, čakati na tišino v porodni sobi, namesto joka dveh novorojenčkov, čakati …

Ni ju več
Poklicala sem domov, poklicala mami, ne vem kako sem zmogla, še danes resnično ne vem, kako sem zmogla izustiti te grozne besede njej, ki mi je vedno bila v oporo. A sem jih, povedala sem ji, da sta njuna vnuka umrla, da ju ni več in, da s Simonom prihajava domov. Ni hotela verjeti, tako kot tudi jaz nisem hotela verjeti, da je res, kar govorim, da ju ni več, ni hotela verjeti, ni hotela slišati. A bila je resnica, najgrša resnica, najbolj boleča. Ni ju več, njenih vnučkov ni več. Devet mesecev me je spremljala, bila ob meni, hodila z menoj na preglede, devet mesecev ju je čakala, jima pletla oblačilca, kapice, nogavičke, devet mesecev se ju je veselila, sedaj pa sem ji morala povedati, da ju ni več. Potem sem telefon odložila, zvonil je nekje tam v daljavi, a ga niti  nisem slišala. Zdravnico sem prosila, če grem lahko domov in se vrnem naslednje jutro, vrnem, da rodim dva umrla otročka. Dovolila mi je, še danes ne vem, kako je Simonu po tej novici uspelo oba varno pripeljati do doma, nisva bila razsodna, nisva razmišljala trezno, v najinih glavah so se pletle slike mirujočih otročkov ter odmevale besede, grozne besede, da najinih sinčkov ni več, ni več utripanja srca, ni ju več, ni ju več. Nisva vedela, kaj, kako, nisva se zavedala, nisva hotela razumeti, da ju ni več.

Med potjo domov sem prijateljicama poslala sms, tisti grozen sms, ni ju več. Ko sva prispela domov, so naju tam čakali ati in hčerka, mami in brat pa sta bila na poti domov iz porodnišnice, saj sta se po mojem klicu oba odpravila tja, a naju s Simonom ni bilo več tam, saj sva bila že na poti domov, a smo se zgrešili. Ves čas mi je rojilo po glavi le to, da ju ni več in kako naj to povem svoji petletni hčeri, ki ju je tako zelo pričakovala, kako ji naj povem, da sta njena bratca umrla, da ju ne bo, nikoli.

 Hči mi je dala moč
Tekle so solze, božala sem se po trebuhu, tipala, da bi mogoče le začutila kakšen gib, ne glede na prej videno, slišano. A ni bilo gibov, ni bilo brc, tudi hčerka je božala trebušček, tudi njo bratca nista več pozdravila, ni ju bilo več. Povedala sem ji, da sta odletela med oblačke, povedala sem ji, da ima bratca, dva bratca Aleksa in Luko, a sta poletela med angelčke. Večkrat me je še pobožala po trebuhu in me pogledala z žalostnimi očmi, razumela je, da ju nikoli ne bo zares spoznala, dovolj je stara, da je razumela, da bratcev ni več. Objela sem jo, objela za vse tri, bila je moja, je moja, živeti moram dalje za njo, za nas vse. Dala mi je moč, že takoj tisti trenutek mi je dala moč ter vlila voljo do življenja, ki jo še nekaj trenutkov prej nisem imela. Bila je smisel življenja in še vedno je, a trenutke preden je bila ob meni, nisem videla smisla za življenje. A imam njo, mojo malo princesko in poskrbeti moram, da bo ta izguba zanjo čimmanj težka, da bo čim lažje šla skozi vse to.

Pogled v sobico, pogled na posteljo, previjalno komodo ter pogled na dva zajčka, ki sta ju čakala, je bolel, misel na to boli še danes. Vse je bilo tam, vse je čakalo njiju, bila sta v trebuhu, bili smo tam, a onadva sta bila že daleč, nekje daleč stran. Pozvonilo je pri vratih, bila je Petra. Prišla je, brez da bi ji karkoli rekla, prišla je takrat, ko sem bila najbolj na dnu, bila je ob meni, ob nas, čeprav ju nikoli ne bo imela v naročju, nikoli ju ne bo spoznala, a je bila tam in to je zelo veliko pomenilo … njena prisotnost, njen objem, njene solze.

Odtekla je voda
Minevale so ure, zunaj je grmelo, bliskalo se je, pihalo, nevihta sredi januarja. Sredi noči pa čuden občutek, občutek mokrote, vstala sem iz postelje in teklo je. Odtekla mi je voda. Vsaka bodoča mamica bi bila srečna, saj bi bil to znak, da bo vsak čas spoznala svojega otroka, a mene je bolelo, bolelo je srce. Poklicala sem mami, če naju s Simonom pelje v porodnišnico, ati pa naj pazi hčer, ki je spala, mirno spala, po kruti novici, ki jo je na srečo precej dobro sprejela, da ima bratca med angelčki.

Mami je prihitela in odšli smo, zunaj je bilo grozno, iz neba je padala neka čudna bela brozga, pihalo je, bilo je mrzlo, bilo je grozno. Grozna pot do mesta, kjer so nama povedali, da ni utripanja srčkov. Sprejeli so me, mami me je pri vratarju posadila na voziček in odpeljala do ordinacije, zdravnica me je ponovno pregledala ter poklicala tudi predstojnika, na porod sem morala seveda počakati do jutra, nisem bila odprta, nič se ni dogajalo. Oba s partnerjem so namestili v sobo, mami pa je čez čas skrušena odšla domov, s solzami v očeh ter z mislimi o njunih dveh vnukih, ki ju nikoli ne bo imela v naročju.

Ena od nočnih sester je bila zelo čutna, s solznimi očmi, pripravljena pomagati, ne glede na uro, pripravljena narediti vse, kar je bilo v njenih močeh. Ko je vse uredila, naju je pustila v sobi, v miru, nakar je prišel predstojnik. Vedel je, kdo sem, vedel je, kaj je dejal na tistem UZ pregledu 28. decembra, in vedel je, da je šlo predaleč. Umrla sta po nepotrebnem, ne bi smela umreti, samo roditi bi se morala tiste tri dni prej. Povedal nama je, da bomo s porodom začeli zjutraj okrog osme ure ter da naj si spočijem, da bom pri močeh. Ja, sigurno bom spala in si spočila. Po novici, da sta mi sinova umrla, naj jaz spim in si odpočijem.

Brezčutni formularji
Nato je prišla k meni medicinska sestra na ginekološkem oddelku s celim kupom papirjev, ki jih je bilo treba izpolniti. Seveda, čakala sem prav to, da nekaj uric po novici, da sem izgubila oba sinčka, izpolnjujem kup formularjev. Od nje ni bilo nobene besede sočutja, nobenega pogleda v oči. Med tem, ko je bila tam, je parkrat pogledala na uro, kdaj se bo zaključila njena izmena, da se ji ne bo treba več ukvarjati z mano in bo lahko šla domov. Nobene empatije in več kot uro izpolnjevanja. V moji glavi pa še vedno samo slika dveh mirujočih srčkov, ki sta dan prej še tako zelo veselo utripala v ritmu življenja.

Čakanje na porod
Ura je bila sedem zjutraj, ko me je drugič obiskal predstojnik in odpeljal na ponovni UZ pregled, da sta še on in še en porodničar potrdila smrt obeh fantkov, Aleksa in Luke. Nato so me odpeljali v porodno sobo. Babičar je bil človek na mestu. Začelo se je z umetnimi popadki, a nobenega efekta ni bilo, ure so minevale, v mislih pa samo to, da ležim v porodni sobi, iz katere bi morala priti najsrečnejša, z dvema sinkoma, ki smo ju tako zelo pričakovali vsi najini. A sem se zavedala, da ležim v porodni sobi, v kateri ne bo joka dveh otročkov, ampak jokam jaz, joka Simon in jokala je mami, ki si je izborila, da so jo nekako spustili v porodno sobo k meni, …  Po parih urah, ko se ni dogajalo nič, si je izborila, da je sedela ob meni, trpela z mano. Prišla je anesteziologinja, resnično prijazna, z nežnim glasom ter bolečino v očeh. Njene prve besede so bile, da bomo porod naredili kolikor se bo dalo neboleč, vsaj fizično, z mano da bo do konca poroda in res je bila. Mami je okrog dveh odšla domov, vmes me je v porodno sobo parkrat prišel pogledat predstojnik porodnišnice, okrog treh pa se je prišel posloviti in tudi sam odšel domov. Po urah čakanja se je ob štirih le začelo, popadki so bili pogostejši in čedalje močnejši, babičar je poklical porodničarja, to je to, začela sem se odpirati, Aleks in Luka se bosta rodila.

Oba sta popolna
Anesteziologinja je bila tam, ob meni ves čas, kot je že takoj na začetku dejala, prišlo je še nekaj medicinskih sester, porodničar, bolelo je, ne vem, ali so bile bolečine srca ali porodne bolečine, a bolelo je kot vrag. Simona so poslali ven, k meni pa je prišla anesteziologinja, na drugo stran pa ena od medicinskih sester, obe sta me držali za roko, božali, stiskala sem njune dlani, stiskala, tako zelo močno, jokali sta z menoj, solze so tekle, moje solze, njune solze. In rodila sta se …

Za zaveso poleg mene so ju očistili ter opravili vse meritve, sama jih nisem imela moči prijeti v naročje, vedela sem, da če ju primem, ju nikoli več ne bom izpustila, nikomur ne bi dovolila, da mi ju iztrga iz rok, moja dva otroka, zato ju raje sploh nisem videla. Medicinka sestra, ki je ves čas poroda stala ob meni, pa ju je videla, ona ju je očistila, pomagala pri meritvah. Pristopila je k meni, me prijela za roko ter mi dejala, lepa sta, čudovita sta, oba sta popolna. Tega stavka ne bom pozabila celo življenje. Lepa sta.

Kruto okolje          
Simon je prišel nazaj v porodno sobo k meni, tudi on ju ni videl, ni bil tako močan, da bi videl svoja sinova. Prišel je k meni, me objel, solze pa so spet lile. Grenka bolečina in tišina, tišina v porodni sobi, nikjer nikogar, le midva, nikjer otroškega joka, malih rokic, nogic, malih oči, ki bi naju radovedno gledale, nič, le midva in tišina v hladni sobi, v sobi, kjer sem še zadnjič imela svoja sinova pri sebi.  Po porodu sva s Simonom ostala v porodni sobi še približno tri ure, da so nama spraznili sobo na ginekološkem oddelku, kar so nama večkrat prišli povedat, kot da čakava vlak, nobene besede sožalja. Ves čas sem poslušala otročka, ki je porodnici, ki je srečno rodila par ur pred mano, jokal v sosednji sobi, moja dva pa nista in srce se mi je paralo.

Okrog osme ure sta prišli dve medicinski sestri, ena hladna, neosebna, robot, druga prijazna, topla. Na vozilih sta me odpeljali v sobo, ker nisem mogla hoditi, niti nisem mogla sedeti na vozičku, bila sem popolnoma brez moči, bila sem omotična, vrtelo se mi je, bila sem povsem nemočna v vseh pogledih. S partnerjem so naju namestili v sobo, samo za naju, v sobo na ginekološkem oddelku, v sobo poleg sobe s CTGji, poleg sobe, kjer ni bilo utripanja.

Bila sem tujek
Počutila sem se kot nek višek, za katerega komaj čakajo, da gre domov,  da ne bo treba imeti opravka z menoj. Ko sem naslednji dan eno od sester prosila, če me lahko spremlja do toaletnih prostorov in nazaj, ker sem bila še vedno omotična in brez moči, me je pustila v toaletnih prostorih in odšla. Potem, ko sva do tja skoraj tekli, moje noge pa so bile kot puding, svet okrog mene se je vrtel, nobene moči ni bilo. Nekako mi je le uspelo sami priti nazaj do postelje, nazaj po poti skozi čakalnico, čakalnico nosečih žensk, žensk, ki so me gledale kot največjo atrakcijo, žensk, ki so bile nasmejane, jaz pa s počenim srcem ter solzami v očeh.

Popoldan so na obisk prišli  moji starši in Lina, zopet sem sedela na hodniku, a na srečo je bil prazen, le ena nosečnica je prav tako dobila obisk, a je poznala mojo zgodbo, tako da ni bilo čudnih pogledov in šepetanj. Prišli so skozi vrata, mami, ati oba skrušena. Ati se je trudil kazati, kako je močan, trudil se je zaustavljati solze. Tudi sama sem se trudila zadrževati solze, biti močna vsaj za tisto uro, ko je bila poleg hčerka. Na obisk je prišel tudi tast.

Brez sočutja
Predstojnik porodnišnice je prišel med obiskom mimo in dejal, da bom naslednji dan že lahko odšla domov. Zjutraj je že pred osmo uro prišel na vizito. To je sicer izgledalo tako, da je rekel, kako sem, nekaj načečkal na list ter odšel. Pospravila sem stvari, ki sem jih imela, medtem je študent na praksi pripeljal zajtrk, a se je sestra s hodnika zadrla, da meni ga naj ne daje, da bom tako verjetno kmalu odšla. Še kosa kruha in sira mi niso več privoščili. Predstojnik se je še enkrat oglasil. Mislila sem, da bo izrekel besede sočutja in se poslovil, a sem se motila. Prišel je, pristopil k vznožju postelje ter mi dejal, naj se ne prenaglim, naj se ne podajam v tožbe ali dajem svoje zgodbe v medije, naj bom tiho mesec, dva, da se zadeva malo  pomiri, naj ne dregam, sploh pa naj ne tožim, ker je njegova hči pravnica in on ve, kako vse to poteka, naj grem raje na dopust. Umrla sta mi otroka in jaz naj bi bila sedaj tiho ter odšla na dopust?! Kakšen dopust, ko pa sem  imela v glavi le eno … bila sta popolna, bila sta zdrava, a zaradi njih, samo zaradi njih, sta se rodila mrtva.

Par minut kasneje sta Simon in mami prišla pome, malo preden sem stopila iz sobe, je izza ovinka prihitela zdravnica, ki me je tri dni nazaj soočila s kruto realnostjo, me prijela za roko, rekla par besed tolažbe, me objela ter z menoj potočila solze žalosti, bila je človek, človek s srcem in to je ni ničesar stalo.

Sestram, ki so na hodniku ob izhodu z oddelka sedele na kupu sem rekla nasvidenje, pa ni bilo nekega odziva, dve sta zdolgočaseno odvrnili adijo, ostale pa so bile tiho. Ko sem odprla vrata oddelka, sta tam bila Simon in mami ter kup žensk, ki so čakale na raznorazne preglede, solze so spet začele teči, a za piko na i in še en dokaz človečnosti porodnišnice, sem morala čez poln hodnik nosečnic in drugih čakajočih pacientk, zopet mimo sobe za UZ, mimo sobe za CTG. Srce se mi je paralo, celotni 11. januar se mi je zopet odvil v glavi.

Epilog
To so bili trije najbolj grozni dnevi v mojem življenju. Nikoli si nisem niti predstavljala, da jih bom doživela, in jih nikomur ne želim. Nikomur ne želim, da bi izgubil otroka, ne želim, da se zdravniške napake še ponavljajo, se dogajajo, ne želim, da zaradi bogov v belih haljah umirajo nedolžni, nebogljeni. Najina izguba je ogromna, ne da se jo opisati z besedami in z njo bova živela do konca. Prebijava se iz dneva v dan, laziva čez polena, ki nama jih mečejo ljudje, ljudje, ki od njih tega ne bi pričakovala. Opazujejo naju ljudje na ulici, širijo tisoč in eno zgodbo, a nobena ni resnična. Resnično veva le midva, del resnične zgodbe je tule, celotna pa bo zapisana v knjigi, ki nastaja …

A vedite, midva s Simonom imava tri otroke, vedno bova najmanj tri tudi imela. Dva od treh obiskujeva na njunem grobu, dva od treh sta nama bila odvzeta, dva naju čuvata nekje z oblačkov, naju, sestrico, babico, dedija in vse prijatelje.

Hvala vsem, ki ste ob nama, hvala vsem, ki prižigate svečke, hvala vsem, ki veste, da Luka in Aleks sta in vedno bosta!

Aleksova in Lukova mami
Foto: osebni arhiv



- oglaševalski prostor -

- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 24. 11. 2017
Zasavc.net - 23. 11. 2017
Zasavc.net - 22. 11. 2017
Zasavc.net - 21. 11. 2017

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net