Ali ste solidarni?

Tokratno zasedbo Zasavskih 5 smo povprašali, ali menijo, da smo ljudje dovolj solidarni drug z drugim ter kako, do koga in na kakšen način so solidarni oni.

od Zasavc.net - 03. 11. 2018

Peter Jeretina, bobnar skupin Orlek ter Flora & Paris, Zagorje:

Menim oz. zadnje čase opažam, da smo ljudje vedno bolj solidarni drug z drugim. Če si dijak, je solidarnost ena tvojih glavnih nalog, se mi zdi. Eno nenapisano pravilo. Pomoč pri nalogah, testih, moralna podpora itd. Dijaki me bodo gotovo razumeli. Solidarnost pa se ne kaže samo v šoli. Zdi se mi, da tudi drugi ljudje poleg dijakov postajajo vedno bolj solidarni, npr. na socialnih omrežjih (predvsem na Facebooku) je tega že zelo veliko. Mislim, da je skrbi za sočloveka danes precej več kot nekoč.





Laura Husar, avtorica pesniške zbirke Jaz, Hrastnik:

Ljudje smo v osnovi empatična bitja, zato si znamo prisluhniti, smo solidarni drug do drugega, predvsem do družinskih članov, prijateljev in dobrih znancev. Vprašanje na mestu je, kako se čimbolje družbeno angažirati.

Sama sodelujem kot prostovoljka v okviru društva Rast, kjer smo v bukvarni Zmajeva luknja že zbirali šolske potrebščine za šoloobvezne otroke. Sodelovala sem pri ustvarjalnih delavnicah, kjer smo ustvarjali z recikliranimi materiali ter si izmenjavali oblačila, kjer so stare stvari dobile nov smisel. Pri tem sem ugotovila, da so ljudje precej nezaupljivi in posledično bolj solidarni pri bolj oprijemljivi, vsakodnevni problematiki. Lakota v Afriki in stiska beguncev sta za mnoge preveč abstraktna problema. Verjamem, da se posameznika v določenem življenjskem obdobju osebno dotaknejo stvari, ki sovpadajo z njegovim družbenim in osebnostnim razvojem. Npr. že v gimnaziji smo si sošolci solidarno prišepetavali in sposojali denar za malico. Kasneje smo si mladi fizično in tudi s kakšnim podarjenim kosom pohištva pomagali ob selitvi. Sedaj ko imamo otroke, si med seboj poleg različnih informacij in varstva izmenjavamo otroška oblačila, igrače, športne in učne pripomočke. Pri tem spodbujamo tudi svoje otroke, naj v šoli delijo svojo malico, znanje in učne potrebščine, če je potrebno. S staranjem naših staršev in starih staršev pa postajamo čedalje bolj pozorni na težave in stiske, ki spremljajo starostnike. Pri vsem tem ne gre zanemariti čustvene opore in medsebojne motivacije.





Sebastijan Pešec, avtor romana Perdikas, Trbovlje:

Zelo dobro zastavljeni vprašanji, kajti če na prvega odgovoriš nikalno, moraš pri drugem toliko bolj obrazložiti, kaj glede tega v praksi delaš ti. Bom poskusil biti iskren in vseeno odgovoril, da menim, da smo ljudje premalo solidarni drug do drugega, sploh do tistih, ki so najbolj v stiski. Radi si zatiskamo oči ali lovimo izgovore, npr. da si je vsak sam kriv za svojo situacijo in mu ni treba pomagati. Tako smo odlični podporniki trenutnega sistema, ki dela razlike še večje, tiste, ki bi jim bilo treba pomagati, še bolj siromaši, tiste, ki pa bi lahko pomagali, pa zamoti z malimi nagradami ali pa jim odvzame čas in energijo, da bi naredili kaj izven svoje rutine.

Sam skušam biti solidaren do bližnjih, a se velikokrat zavedam, da mi to ne uspe popolnoma, predvsem zaradi pomanjkanja časa. Želim si, da bi ga imel več, da bi bil dan dolg vsaj 30 ur, vikend pa vsaj 4 dni. Imam to srečo, da delam pri Unicefu, kjer je naše temeljno poslanstvo pomoč manj srečnim, ne glede na to, ali so blizu ali daleč. Za to priložnost, da lahko v službi delam nekaj dobrega, sem zelo hvaležen.






Maruša Zmrzlak, zmagovalka Slovenske note 2018, Trbovlje:

Vsakdo je solidaren, kolikor mu dopušča njegov ritem življenja. Najbrž ne dovolj, a toliko, kot zmoremo. Mogoče je solidarnost od osebe do osebe v vsakodnevnem življenju tako majhna, da je ne opazimo, vendar znamo stopiti skupaj in pomagati ljudem v stiski, predvsem ob kakšnih naravnih katastrofah in boleznih.

Smo v času, ko dajemo sebe na prvo mesto - še dobro, saj, dokler sebi ne znamo pomagati, tudi drugim ne bomo znali. Sama v to močno verjamem, seveda pa je vse odvisno od tega, kakšno pomoč človek potrebuje. Najbrž zato najbolj pogosto pomagam živalim, kar pojasni, zakaj imamo pet hišnih ljubljenčkov, pa še več bi jih imeli, če bi le lahko. Vsakodnevno dam kakšen kovanec uličnim glasbenikom, udeležujem se dobrodelnih koncertov, sem pa tudi na čakalni listi za botrstvo pri enem izmed Mladinskih domov.





David Lindič, Predsednik KD Svoboda Trbovlje, Pozdrav iz krvavih revirjev:

Ljudje so solidarni drug do drugega, o tem ni dvoma. To lepo vidimo ob kakšnih hujših dogodkih, ko o tem tudi poročajo vsi mediji. Toda dobra dela se dogajajo vsakodnevno in povsod, le da jih ostali ne zaznamo. Ljudje to počnemo, ker čutimo, da je tako prav.

Če me vprašate, kako, do koga in na kakšen način sem solidaren jaz, vam le stežka odgovorim, saj to ni nekaj, kar načrtuješ vnaprej. Pomagaš, ko vidiš, da nekdo potrebuje pomoč, ali ko te poprosijo za pomoč. Lahko je to kakšen večji projekt, kot npr. Anina zvezdica (zbiranje hrane), ki je tudi bolj opazen, ali pa so to drobna dejanja, ki ostanejo ostalim očem prikrita, a vendar niso nič manj pomembna. In kot sem že zgoraj zapisal, pomagam, ker čutim, da je tako prav.




- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 17. 11. 2018
Zasavc.net - 10. 11. 2018
Zasavc.net - 29. 09. 2018
Zasavc.net - 15. 09. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net