Človek je kot voda

Sebastijan Pešec je osemindvajsetletni zgodovinar in filozof, ki je lani izdal svoj literarni prvenec, filozofsko fantazijski roman z naslovom Perdikas. Ime romana in glavnega lika v njem je izbral zaradi povezave z Aleksandrom Velikim in njegove ideje o združenem človeštvu, ki je, kot pravi Pešec, aktualna še danes.

od Zasavc.net - 28. 10. 2018
Foto: arhiv ZT

Sebastijan, prihajate iz Trbovelj, delček vaših korenin pa sega tudi v Zagorje.

Res je, babica je iz Zagorja, posledično je bil tudi dedek prisiljen v to (smeh). Moj oče se je rodil v Trbovljah, živel pa je v Zagorju.

V Trbovljah ste dokončali gimnazijo, šolanje pa nadaljevali na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po izobrazbi ste zgodovinar in filozof. Zakaj sta vas pritegnili ravno ti področji?

Zgodovina me je že od nekdaj zanimala – najbolj različne družbe v različnih zgodovinskih obdobjih. Zanimalo me je, kako so ljudje živeli, kako razmišljali, kakšen odnos so imeli do svojega okolja in drug do drugega. Filozofija in vsa vprašanja, s katerimi se ukvarja, so me začela zanimati v srednji šoli. Kasneje sem ugotovil, da so bila tudi tisto, kar me je v zgodovini najbolj zanimalo, pravzaprav filozofska vprašanja. Zaradi tega sem se kasneje usmeril samo v študij filozofije, iz katere trenutno delam doktorat.

Običajno se pri avtorjih ljubezen do knjig sprva pokaže v ljubezni do branja. Je bilo tudi pri vas tako? Katera je bila prva knjiga, ki se je spomnite?

Ja, zelo rad sem bral in gledal filme in poslušal zgodbe. Dobre zgodbe imam rad še danes in še vedno zelo rad berem. Kar se tiče prve knjige, pa imam v mislih neko ljudsko zgodbo, katere naslova se ne spomnim.

Ste že v mladosti radi brali zgodovinske in filozofske knjige?

Filozofskih knjig v otroštvu še nisem veliko poznal, zgodovinske pa sem bral že zelo zgodaj. Ogromno zgodovinskih romanov sem prebral in sem si že takrat želel enega tudi sam napisati.

Kdo je bil vaš najljubši zgodovinski avtor?

Italijanski zgodovinar in pisatelj Valerio Massimo Manfredi, ki je pisal romane o Aleksandru Velikem. Pri njem me je najbolj navduševalo to, da je bil zgodovinar in je poznal dejstva in da jih je znal na res življenjski način vključiti v zgodbo, ki se je zaradi tega zdela bolj naravna in resnična.

Če ostaneva za trenutek pri Aleksandru Velikem - vaš roman in glavni lik sta poimenovana prav po Aleksandrovem dobrem prijatelju Perdikasu.

Tako je, Perdikas je bil Aleksandrov prijatelj in njegov general. Ko je Aleksander umrl, je bil njegov edini naslednik, še eno leto je vodil združeni imperij, dokler ga niso razkosali. Ime sem si izbral ravno zaradi tega, ker je bil Perdikas Aleksandrov naslednik, Aleksander pa je imel vizijo o vsem človeštvu, združenem v eni državi, v kateri bi se ljudje svobodno gibali, trgovali, pretakale bi se ideje … In ta vizija je še danes aktualna.

Perdikasa, svoj prvenec, ste decembra lani izdali pri Mladinskem centru Trbovlje. Do danes je že izšel prvi ponatis, ki je s pomočjo založbe Primus našel svoje mesto v več kot 40 knjižnicah po Sloveniji. Kakšen je občutek, ko gledate svoje delo, takorekoč svojega otroka, na policah knjižnic in trgovin?

Zelo dober, zelo lep občutek. Še lepše je takrat, ko Perdikasa ni na policah in vem, da ga ljudje doma berejo.

Poleg knjig pišete tudi poezijo.

Poezije sicer ni tako veliko kot proze. Nekaj malega je je v Perdikasu, več pa je bo novi knjigi, ki trenutno že nastaja.

Kaj navdihuje vašo poezijo?

Predvsem osebna doživetja, čustvena plat življenja, ljubezen. Pa tudi filozofske teme, odnos do življenja, do sveta.

Kaj pa vam pomeni literatura?

Dojemam jo kot enega od vrhuncev človeške civilizacije, kot nekaj, kar ima lahko izredno blagodejen učinek na človeka, kot nekaj, kar tudi avtorju prinaša užitek, ga izpolnjuje.

Vam pisanje in branje pomeni nekakšen odmik od vsakdanjih problemov ali literaturo jemljete kot način, da poudarite te probleme?

Lahko je oboje, včasih odmik, včasih pa poudarjanje in analiziranje problemov ter raziskovanje možnih rešitev zanje.

Če bi si izbrali eno misel iz vaše knjige, ki dobro povzame njeno vsebino, katera bi to bila?

Najbolje vsebino povzame misel, da je človek kot določena količina vode, ki je je preveč za en sam sod, premalo pa, da bi napolnila dva polna soda. »V enem sodu je utesnjen in prekipeva, v dveh pa se venomer počuti neizpolnjenega in hoče seči do roba in čez.«

Torej ta večni občutek nezadovoljstva. Enako občutite tudi vi, ko zdaj berete Perdikasa? Ste zadovoljni ali vas kdaj prime, da bi se nadenj spravili z rdečim kulijem?

Knjiga je bila že deležna nekaj popravkov, z njeno končno obliko pa sem zadovoljen. Sploh glede na pozitivne odzive bralcev.

Koliko se jih je že prodalo?

Približno dvesto. Kdor bi jo še želel naročiti, lahko to stori preko založbe Primus.

Koliko vas oziroma vaših osebnostnih lastnosti je v glavnem liku Perdikasu?

Nekaj jih gotovo je. Menim, da je vsako pisanje do neke mere avtobiografsko. Delček mene je v glavnem junaku, pa tudi v stranskih junakih. So pa vsem primešane še izmišljene lastnosti, tako da nobeden od njih v resnici ne obstaja.

Roman je prepreden s filozofskimi temami, na primer dobro proti zlemu. Perdikas se tekom svoje poti sooča s spoznanjem, da svet ni črnobel, temveč da se dobro in zlo v njem prepletata. Ali o tovrstnih filozofskih temah v vsakdanjem življenju veliko razmišljate?

Seveda. Skoraj vsak dan berem o tem, razmišljam pa o tej temi tudi takrat, ko o njej ne berem.

So vam ta vprašanja, ko ste pisali, povzročala dolge, neprespane noči, ali sam proces pisanja ni bil tako naporen?

Ni bil tako naporen, ni bil tako romantičen. Pisal sem podnevi ali v poznih večernih urah, takrat, ko se mi je zdelo. V pisanju sem vedno užival.

Poleg tega, da ste si verjetno želeli, da čimveč ljudi prebere vašo knjigo, kaj vas je še gnalo k pisanju?

Sam užitek ob pisanju, to od nekdaj rad počnem. Pa tudi, kot ste že rekli, želja po tem, da ljudje preberejo to knjigo in se začnejo o njenem sporočilu spraševati in pogovarjati.

Kot sva že omenila, je Perdikas poln filozofskih vprašanj. Kakšno vlogo mislite, da ima filozofija v življenju »nefilozofov«?

Veliko, saj so filozofska vprašanja v vsakem primeru prisotna v naših življenjih, samo da se jih mogoče ne zavedamo. Ko se jih začnemo zavedati, pa lahko to vodi v marsikaj dobrega.

Stari ste 28 let. Kakšni so poleg pisateljskih še vaši življenjski cilji?

Dokončati doktorat filozofije, prepotovati veliko sveta in narediti še kaj koristnega za družbo.

Je del vašega družbeno koristnega poslanstva tudi delo pri Unicefu?

Tako je, to je moja redna služba. Zdi se mi pravično, da se pomaga ljudem, predvsem otrokom, v državah, ki so veliko revnejše od naše. Menim, da si vsi zaslužimo enake možnosti. Tega ne vidim kot dobroto, temveč kot osnovno vodilo mojega dela.

ZT


- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 12. 11. 2018
Zasavc.net - 31. 10. 2018
Zasavc.net - 26. 10. 2018
Zasavc.net - 23. 10. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net