Knjiga Moje Trbovlje

Zavod Savus je izdal knjigo Moje Trbovlje. Vsak dan bomo objavili kakšen odlomek iz knjige, za pokušino.

od Zasavc.net - 30. 09. 2018

V zgodbi Kako smo fucali na Polaju Andrej Plevčak piše: »Fucanje je imelo stroga pravila, ki smo se jih vsi držali. Kdor je hotel kaj drugače, v tej druščini ni bil zaželjen. Vsak, ki je hotel fucati, je moral najprej imeti določeno število tedaj veljavnih kovancev. Pred pričetkom fucanja jih je vsak tekmovalec moral pokazati. Nato se je pričelo bližanje. Fucarji smo stali za zarisano črto in metali - bližali na cilj po svojih najboljših močeh. Cilj bližanja je bil manjši kovanec, oddaljen nekaj metrov od črte. Bližanje je bilo prav posebna spretnost, ki sem jo še kar dobro obvladal, vendar nisem bil najboljši. Tla med barakami so bila precej ilovnata, saj je bilo to le dobrih petdeset metrov zračne črte od ciglane, kjer so iz gline žgali opeko. To je bila zelo kvalitetna opeka, saj so jo uporabljali predvsem za zidanje in obzidave v rudniku. Pri bližanju je bilo zelo pomembno vreči kovanec na cilj tako, da se je ustavil točno tam, kamor je padel in se ni morebiti zakotalil stran. Tisti, ki je najbolje približal, je imel pravico prvi vreči kovance v zrak. Pobral je vse kovance, jih položil na roko med prstanec in sredinec ter jih vrgel v zrak tako, da so se v zraku večkrat zavrteli. Kovanci so morali biti položeni na prstih tako, da je bila cifra (številka)zgoraj. Kovance se je vrtelo večkrat. Če bi ne bilo tako, je imel vsak igralec pravico zavpiti herštel (od nemške besede herstellen) in ta del igre je moral metalec ponoviti. Če se kovanci namreč niso dovolj vrteli, je bil to znak ali goljufije ali neznanja. Ob padcu kovancev na tla in če ni bilo nobenega herštela, je metalec lahko pobral tiste kovance, ki so padli na tla tako, da je bil zgoraj mož. Mož smo rekli strani kovanca zato, ker je bil običajno tam upodobljen kak državnik. Med vojno je bil to Hitler, po vojni pa Tito. Kovance, ki so padli na tla tako, da je bila zgoraj cifra, številka, je smel, če jih je bilo kaj, pobrati in metati v zrak tisti, ki je bil pri bližanju drugi. Včasih pa se je, čeprav bolj redko, zgodilo, da so bile cifre v večini pri vseh metih in zadnji pri bližanju je lahko veselo pobral vse preostale. Pri bližanju so bili, kot rečeno, nekateri pravi mojstri, saj so v prostem času veliko trenirali. Enako je bilo pri metanju v zrak in rekli smo, da ima nekdo dober tempo.«

Več v knjigi Andreja Plevčaka Moje Trbovlje. Naročite jo lahko po elektronski pošti info@zasavskitednik.si ali pa po telefonu 070/788-510 (ob delovnikih od 8. do 12. ure). Cena: 18 evrov.

ZT


- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 17. 10. 2018
Zasavc.net - 17. 10. 2018
Zasavc.net - 15. 10. 2018
Zasavc.net - 12. 10. 2018
Zasavc.net - 10. 10. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net