Maja Golob: Ne čakaj na vikend

Maja Golob je Zagorjanka, ki z družino živi na Primorskem. S partnerjem od leta 2002 vodita agencijo Spago. Pod okriljem agencije je leta 2016 izdala knjigo Ne čakaj na vikend, ki jo je 15. februarja predstavila tudi v Knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju.

od Zasavc.net - 16. 02. 2018
Foto: Matej Strgaršek

Kaj vas je napeljalo na to, da ste napisali knjigo Ne čakaj na vikend?

Pred nekaj leti sem se znašla na robu izgorelosti. Navzven sem živela idealno življenje. Ljubeč partner, čudovita otroka, uspešno podjetje, ugled v strokovnih krogih … V resnici pa sem bila sužnja svojega uspeha: zadnjih 20 let sem dneve preživljala v službi, vodila ekipe, lovila roke in cilje naročnikov. Ko sta se rodila otroka, sem se ob vsem tem zvečer prelevila še v mamo in gospodinjo. Živela sem za druge in čakala na vikende, dokler me življenje ni ustavilo. O tem sprva seveda nisem govorila – nihče noče biti šibek, ranljiv, navzven želimo dajati vtis, da smo močni in nepremagljivi. A ko sem spregovorila o svoji izkušnji s prijatelji, kolegi, poslovnimi partnerji, je kar naenkrat vsak imel podobno izkušnjo, le da prej nihče ni niti omenil. Bila sem jezna, ker če bi se o tem pogovarjali, se mogoče meni ne bi zgodilo. Zato sem se odločila, da spregovorim naglas.

Kaj torej pomeni »ne čakati na vikend«?

Pomeni živeti polno vsak dan. Pomeni, da se zamislimo nad tem, kako živimo, da nehamo tekmovati sami s seboj, s časom, s pričakovanji okolice in družbe. To je dirka, v kateri nikoli ne moreš zmagati. In potem, ko pride težko pričakovani vikend, se ga, utrujen od vsega, prav tako ne naužiješ, ker ne znaš izklopiti, pa tudi regenerirati se v dveh dneh ne moreš, če si prej vse dneve, od jutra do večera vpet v obveznosti. Ne čakati na vikend torej pomeni, da prevetriš svoje vrednote in svoje prioritete, da si vsak dan privoščiš čas zase, čas za počitek, hobije, prijatelje, torej košček tistega, na kar bi sicer čakal do vikenda. No, če bi tako živela pred nekaj leti, verjetno knjige ne bi bilo. (smeh)

Kako je izkušnja vplivala na vaše življenje?

Izkušnja je bila dobra priložnost, da naredim osebno inventuro, saj mi je dala jasno vedeti, da s takšnim tempom ne bo šlo naprej, da nekaj moram spremeniti v svojem življenju. Za začetek sem si priznala, česa v življenju nočem več, kaj pogrešam in česa si želim, nato pa si življenje počasi organizirala tako, da sem se razbremenila, tako v službi kot doma, začela delegirati, poleg dela in družine pa sem začela obujati aktivnosti za dušo, ki sem jih do tedaj zanemarjala: za knjige, pisanje, ustvarjanje, ples, prijatelje. Danes sem hvaležna za to lekcijo in jo z veseljem delim – mogoče s tem komu pomagam ali mu dam spodbudo za spremembe.

Kaj je zdaj drugače?

Predvsem sem se nehala ukvarjati s tem, kaj bodo rekli ljudje in nehala poslušati nasvete o tem, kaj bi morala narediti. Svoje prioritete sem uravnala s svojimi vrednotami, postavila meje in kdaj komu rečem tudi NE. Predvsem pa sem začela poslušati svoj notranji glas, tako v poslovnem svetu kot tudi v zasebnem življenju. Včasih kakšna odločitev navzven deluje neracionalna, ampak jaz v sebi vem, zakaj sem se tako odločila. In to je najpomembneje: da ostaneš zvest sebi, v vsem, kar počneš.

Kako je bila knjiga sprejeta in kakšna je zdaj njena pot?

Javnosti sem jo prvič predstavila na Maratonu pozitivne psihologije. Ko sem stala na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, sem imela cmok v grlu, ampak sem preživela (smeh). Zanimiva izkušnja. Knjigo sem izdala v samozaložbi, pod okriljem družinskega podjetja. Do sedaj je bila natisnjenih 2000 izvodov: prvih 1000 je bilo razprodanih v letu dni, kot kaže, pa bo kmalu pošel tudi ponatis. Približno toliko je tudi izposoj v knjižnicah, zanimivo pa je to, da eno knjigo prebere več oseb. Knjige namreč krožijo med prijateljicami, sodelavkami, sorodniki.

Tema je aktualna, veliko ljudi se ukvarja z izzivom kako uravnotežiti poklicno in zasebno življenje. Trenutno je moje delovanje tako precej posvečeno ravno temu: na delavnicah v podjetjih in kot predavateljica na dogodkih delim svojo izkušnjo in spoznanja, saj želim pomagati tudi drugim, da najdejo svoj recept za bolj izpolnjeno, zadovoljno življenje. Knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku, tako da se trenutno ukvarjam tudi z načrtovanjem aktivnosti v tujini.

Koliko časa že živite na Primorskem in kako od tam gledate na Zasavje oziroma svojo rodno Zagorje?

Na Primorskem živim že 17 let. Živim v majhni vasi v Brkinih, ki ima 24 hiš, nima pa ne trgovine, ne gostilne. To je kraj, kjer vsak vsakega pozna in ve vse o vsakemu. Skoraj tako kot v Zagorju (smeh). Ponosna sem na svoje korenine. Svoje prve izkušnje sem pridobivala v Zagorju, v ekipi Sandija Češka, s katero je postavil temelje Studiu Moderni, danes največji družbi za direktni marketing v Evropi – za to priložnost sem njemu in Liviji Dolanc neizmerno hvaležna.

Na Zagorje me vežejo lepi spomini. Tu še vedno živi moja mami, ki jo obiščem, ostala sem v stiku s prijateljicami iz mladosti, tako da se z veseljem vračam. Moj dom pa je tam, kjer je moja družina.

Tatjana Polanc Kolander


- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 12. 12. 2018
Zasavc.net - 11. 12. 2018
Zasavc.net - 11. 12. 2018
Zasavc.net - 05. 12. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net