Namesto zdravila včasih dovolj nasvet

Objavljamo pogovor s Tjašo Flere Pušnik in Henrikom Pušnikom, ki je pred 25 leti v Trbovljah odprl prvo zasebno lekarno v Sloveniji.

od Zasavc.net - 30. 01. 2018
Začetki v lekarni. Foto: osebni arhiv

Četrt stoletja v Zasavju deluje tudi zasebna lekarna, Lekarna Pušnik. Henrik Pušnik, nekdanji trboveljski župan, jo je ustanovil kmalu po osamosvojitvi Slovenije. V letu 1993, ko so jo 31. marca svečano otvorili, je bila njegova lekarna prva verificirana slovenska zasebna lekarna. Ustanovitelj je z leti posle in skrb za lekarno predal hčerki Tjaši Flere Pušnik, ki ji farmacija ni pomenila prvo izbiro v poklicni karieri, saj se je spogledovala tudi z arhitekturo. Vendar ji danes nikakor ni žal, da se je odločila zanjo. Ponudba v lekarni se je z leti spreminjala. Lekarna pa se ni veliko spremenila po zunanji podobi in še posebej ne po filozofiji. Pacientu skušajo pomagati na različne načine, tudi inovativne.

Zakaj ste se pred 25 leti odločili za zasebno lekarno?

Henrik Pušnik (HP): Zaposlen sem bi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Predlagal sem, da bi ustanovili službo za kontrolo predpisovanja in izdaje zdravil. Kot diplomirani farmacevt bi lahko na tem področju pomagal, vendar sem po prvem letu ugotovil, da nisem ravno rojen za inšpektorja in mi delo v lekarni bolj odgovarja. Že med služenjem v JLA v Skopju sem delal v lekarni, pa kasneje tudi. Še vedno sem si želel delati v lekarni, zato sem že leta 1992, ko je bil sprejet nov zakon, začel iskati možnost za ustanovitev zasebne lekarne.

In kako ste jo postavili na noge?

HP: Imeli smo nekaj prihranjenih finančnih sredstev, nekaj je bilo potrebnih posojil in smo se dogovorili. Lokacija v Trbovljah je bila takrat problem, ker je bilo potrebno, da je lekarna 500 metrov oddaljena od obstoječe lekarne. Ampak našli smo to stavbo, kjer je lekarna še danes. Ta stavba je bila skladišče tobačne tovarne, pred tem pa gostilna. Arhitekta Kolenc in Blažič sta naredila načrt, dogovorili smo se za nabavo opreme. Nekaj se je delalo v Ivančni Gorici, nekaj del so opravili zasavski mojstri (gradbeniki in električarji). V treh mesecih smo adaptirali stavbo in začeli z nabavo materiala. Takrat v Sloveniji še ni bilo možnosti dobiti vsega materiala. Iz mariborskih lekarn smo dobili opremo za testno lekarno, kot so jo oni imenovali.Oprema je bila v glavnem iz Avstrije. Teden pred otvoritvijo je bila lekarna verificirana in smo jo 31. marca 1993 tudi odprli.

Je bila to prva zasebna lekarna v Sloveniji?

HP: To je bila prva verificirana zasebna lekarna v Sloveniji. Pred otvoritvijo naše lekarne je bila otvoritev lekarne v Kopru, ki pa ni imela ustreznih prostorov in takrat še ni mogla delovati kot lekarna.

Je lekarna danes povsem drugačna kot tista pred 25 leti?

Tjaša Flere Pušnik (TFP): Seveda se razlikuje. Predvsem danes ponujamo več prehranskih dopolnil. Kot stavba pa se ni veliko spremenila. Tudi notranjost je enaka kot pred 25 leti.

Koliko je danes zasebnih lekarn v Sloveniji?

TFP: 87 zasebnih lekarn z 11 podružnicami.

Kaj pomeni biti zasebni lekarnar?

HP: Delaš z drugačnim pristopom, drugačnim navdušenjem, iščeš nove variante, kako obiskovalce zadovoljiti v njihovih željah. Vsak, ki pride v lekarno, je pravzaprav bolnik. In k njemu je treba drugače pristopiti, kot pa h kakršni drugi osebi. Potrebno se je angažirati, poiskati dodatne informacije in tudi več ponuditi. Potem se ljudje vračajo.

TFP: Potreben je bolj osebni pristop. Lahko rečem, da imamo po večini stalne stranke, s katerimi se dobro poznamo. Pravzaprav se lahko štejemo za osebne farmacevte. Poznamo, katera zdravila bolnik že jemlje, lažje mu znamo svetovati o drugih zdravilih in prehranskih dopolnilih. Pozna se, da smo manjša lekarna. Seveda to pomeni tudi to, da si tukaj človek za vse: od računovodje, farmacevta, direktorja do čistilke.

Ste zadovoljni, da ste se odločili za ta poklic?

TFP: Čedalje bolj. V srednji šoli nisem razmišljala o tem poklicu. Potem pa je pač oče odprl lekarno. Počasi sem spoznavala delo v lekarni in mi je bilo všeč. Skozi študij me je vleklo delo v lekarni, brez njega ne vem, če bi končala študij farmacije.

Kaj pa vi, gospod Pušnik, ste zadovoljni s svojo naslednico?

HP: Seveda sem. Ona je lahko samo še dopolnila tisto, kar sem jaz na začetku želel. Opravila je tudi dodatno specializacijo, pridobila nova znanja o homeopatiji in podobno. To, kar smo takrat, ko smo začeli odpirati lekarno, sanjali, se danes uresničuje. Vesel sem, ker je prav izbrala in dela z žarom in veseljem, izredno zagnanostjo in upam da bo tako tudi nadaljevala in prenesla svojo energijo na sodelavce.

Še pomagate s kakim nasveti?

HP: Zadnja leta ne več toliko direktno, mogoče indirektno s kako drugačno pomočjo. Ne več po strokovni plati, ker je jasno, da je potrebno enkrat nehat.

TFP: Tudi po strokovni plati ga kdaj še kaj vprašam. Kilometrina, ki jo pridobiš skozi leta, je zelo dobrodošla. Šele z leti vidiš, da je zelo koristno, da se starejši kot mentorji ukvarjajo z mlajšimi. Prenos znanja je zelo dragocen, ker na fakulteti ne dobiš takega znanja.

S čim ljudje danes prihajajo največ v lekarno? Poleg tega, da pridejo po zdravila z recepti, ki jih dobijo pri zdravniku?

TFP: Zelo rada bi poudarila, da smo klasična lekarna – izdajamo zdravila na recept, medicinske pripomočke, zdravila brez recepta, homeopatska zdravila, kozmetiko in veterinarska zdravila. Čedalje več je vprašanj po prehranskih dopolnilih. S kolegom se trudiva, da se tudi sama izobražujeva na tem področju, da lahko svetujeva. Trudimo se, da imamo v lekarni nabor prehranskih dopolnil, v katere res verjamemo. Seveda, če si nekdo zaželi kako posebno, mu poskušamo priskrbeti tudi to ob tem, da mu predstavimo različne možnosti. Sama imam tudi pristojnost pregleda uporabe zdravil. To pomeni, da imamo možnost, da se z bolnikom pogovorimo o jemanju zdravil in stranskih učinkih, možnosti souporabe prehranskih dopolnil in zdravil, kar zna biti pri katerih zdravilih včasih precej tvegano. Čedalje bolj je v porastu tudi homeopatsko zdravljene. Spoznavam, da se predvsem mlade mamice zelo rade odločajo za homeopatska zdravila za otroke v primeru kakšnih vročin ali prehladov in krepitev imunskega sistema.

Kakšno pa je vaše mnenje o homeopatiji?

HP: Leta 1983 smo še z občinsko delegacijo obiskali pobrateno občino Sallaumines v Franciji. Med drugim smo si ogledali tudi eno od lekarn. Tamkajšnji lekarnar je ravno takrat hodil na specializacijo homeopatije. Takrat sem takrat prvič slišal za ta izraz. Kolega se je vozil 60 km daleč petkrat na teden na štiriurna predavanja. Specializacija je potekala štiri leta. Čez leto ali dve sem enega naših profesorjev na farmaciji v Ljubljani vprašal, kaj oni menijo o homeopatiji. Dejal je: »Homeopatija? Pustite, pustite,« in zamahnil z roko. Dejansko je takrat o homeopatiji v Sloveniji razmišljalo le nekaj ljudi. Ampak to je alternativna farmacija oz. alternativa medicini in farmaciji, ki še danes pri nas ni doživela pravega razmaha. Še pred nekaj leti so zdravniki zavračali homeopatijo in izključevali njihove kolege iz društva in dejavnosti, če so se ukvarjali z njo. Vendar je homeopatija veda, ki je stara že nekaj tisoč let. V Londonu obstaja posebna fakulteta za homeopatsko medicino in farmacijo. Angleška kraljeva družina se zdravi s homeopatskimi zdravili. Skratka, to je alternativa. Takrat, ko klasična medicina dejansko odpove, se poslužiš drugih rešitev, tudi homeopatske medicine oz. farmacije. 

Kdaj razmišljate, kako se bo lekarna razvijala v naslednjih 25 letih?

HP: O tem razmišljam posebno takrat, ko prihajajo novi izsledki v medicini. Poleg bioloških zdravil bo vplival na delo lekarnarjev tudi način zdravljenja. Prihajajo čisto drugačni pristopi. Poleg bioloških zdravil prihaja zdravljenje z matičnimi celicami. V prihodnosti bo zelo pomembno sodelovanje teamov, od zdravnikov in farmacevtov še drugih: psihologov, psihiatrov in podobnih profilov, kjer se bodo celi teami pogovarjali, kako zdraviti posameznega pacienta. Mislim, da bo terapija bolj individualna kot je danes.

TFP: Zelo se strinjam s tem. Pacienta vse bolj individualno obravnavamo. Upoštevati je treba njegovo težo, stanje. Bolnika je treba osvestiti, da mora tudi sam sodelovati pri zdravljenju. Če mu zdravnik predpiše zdravilo trikrat na dan, on pa tega ne upošteva in vzame zdravilo le enkrat ali pa sploh ne in se zdravjeposlabša, je to bolnikova odgovornost, ki jo sedaj še vedno prevali na zdravnika oz. zdravstvenega delavca. Potrebno je osvestiti bolnika, da sodeluje pri zdravljenju in pri odločanju o svojem zdravju. Zdravje je samo njegovo.

Kdaj svetujete komu, da spremeni način življenja?

TFP: Ja, zelo pogosto. Sem že svetovala, da naj gre v gozd na sprehod, predihat, sprehodit. S tem se sprostiš in tudi stres lahko s sprehodom odpraviš. Tudi sama se ukvarjam z rekreacijo. Ljudje včasih želijo čudežno tabletko proti bolečini npr. v križu. Dejansko pa bi bilo dovolj, da bi se sami malo potrudili, pa bolečin v hrbtenici ne bi bilo. Včasih so razlog za bolečino kar zakrknjene mišice. Treba jih je predihat, raztegnit – ena tableta bolečin ne bo odpravila, sploh ne dolgoročno.

HP: Včasih pa pacienti niti ne želijo slišati, kaj je potrebno storiti. Npr., tablete za spanje ne bi bilo potrebno vzeti, če bi si vzeli eno uro za sprehod, pa bi bilo.

Marko Planinc

Pogovor je bil objavljen v Zasavskem tedniku, letnik 5, številka 1


- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 17. 05. 2018
Zasavc.net - 09. 05. 2018
Zasavc.net - 09. 05. 2018
Zasavc.net - 02. 05. 2018
Zasavc.net - 30. 04. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net