Odpustiti ali ne odpustiti

Ali ste vedeli, da obstaja tudi mednarodni dan »opravičila«? Pravijo, da znajo močni odpuščati, šibki žal ne. Tudi naše sogovornike smo vprašali, ali radi hitro odpuščajo ali traja dlje časa, da zamera »popusti«.

od Zasavc.net - 08. 09. 2018

David Bacali, modni oblikovalec, Kisovec:

»No, seveda se vsak sam odloči, ali bo živel z odvečnim balastom ali ne, vsi imamo škarje in platno v svojih rokah, da se odločimo, kako bomo živeli. Sam mislim, da je odvisno od osebnega izbora kroga ljudi. Z leti se naučimo razlikovati različne faze zamer in tudi izoblikujemo nekakšen nivo, do katerega lahko gremo. V življenju se učim in seveda sem namerno ali nenamerno marsikomu povzročil kakšen grenak priokus, ali pa drugi meni, in zamera ni dobra vseživljenjska sopotnica.«





Jasmina Janjić, predsednica ZKD Hrastnik in Kulturnega društva Svoboda Dol pri Hrastniku:

»S trditvijo, da močni znajo odpuščati, šibki ne, se več kot strinjam. Da nekdo lahko odpusti, sploh nekomu, ki mu ni žal ali se nikoli ne opraviči, je potrebno veliko notranje moči. Odpustiti pa je treba. Vsaj sebi. Sama odpuščam, ker se mi zdi, da mi je tako lažje. Lažje postaviti piko na koncu zgodbe, lažje nadaljevati. Priznam pa, da včasih res ne gre hitro in se takrat odločim za varianto »dokler ne popusti«.«






Rok Zupanc, direktor CSD Trbovlje:

»Na splošno verjamem v to, da je tisti, ki se prvi opraviči, pogumnejši, tisti, ki prvi sprejeme opravičilo, pa močnejši. Velikokrat pa je to, da se ne obremenjujemo preveč in ne zamerimo, najboljša opcija. Sploh, če to niso najpomembnejše zadeve. Sam nimam težav opravičiti se, prav tako ne sprejeti opravičilo. Je pa res, da sem potem precej bolj previden.«





Katja Mikula, ravnateljica Glasbene šole Trbovlje:

»A da imamo tudi za to »dan«? Kdo bi si mislil. Sedaj se pa meni poraja vprašanje, zakaj sploh moramo imeti tak dan. Mislim, da bi bilo prav, da bi ljudje opravičilo imeli za bolj osebno, človeško in vsakodnevno nujo in potrebo, kot da se jih s posebnim dnevom spominja na ta lep izraz medsebojnega sprejemanja, spoštovanja, komunikacije, predvsem pa odnosov. Meni izreči besedo »oprosti« ni težko, pa vendar te besede ne jemljem kot samoumevne in navržene kot floskulo. Ko se motim, če mi kaj spodleti, če komu storim krivico, največkrat v dobri veri, da delam prav, se mu tudi iskreno in iz srca opravičim, argumentiram, zakaj je do tega sploh prišlo, in povsem v duhu »motiti se, je človeško«, prosim za sprejetje opravičila. Večinoma ljudje sprejmejo to in tudi odnosi so potem veliko boljši, korektni. Želim si tudi, da mi ljudje odkrito, a na lep, korekten in spoštljiv način povedo, kadar sem v zmoti, ali da nisem naredila kaj prav. Zamere ne kuham nikoli, četudi se je že kdaj zgodilo, da mi je bilo zaradi izrečenih besed ali storjenih dejanj, zelo, zelo hudo! Zakaj le. Življenje človeka je v primerjavi z večnostjo vesolja prekratko za kaj takega. Če ne prej, ko nas bo doletelo neizogibno, nam bo žal za vsak skrhan odnos, vsako žal besedo in vsak neizrečen iskren »oprosti mi, oprostim ti, odpusti mi, odpustim ti«. In kaj si želim od svojih najbližjih, sodelavcev, prijateljev, kolegov, vseh, ki me obkrožajo? Isto. Ali kako že pravi tisti stari slovenski rek: »Kar ne želiš, da drugi stori tebi, ne stori ti drugemu.« Potem bo tudi opravičil treba zelo malo.«




Martin Raušl, predsednik in trener Plavalnega kluba Trbovlje:

»Vem za množico mednarodnih dni, za mednarodni dan opravičila pa še nisem slišal. V Gandijevem reku, da znajo močni odpuščati, šibki ne, je po mojem mnenju veliko resnice, a ne absolutne. Veliko je odvisno od vzgoje, kako odpuščati, ali sploh, kako velika je bila storjena krivica in ali te storjena krivica zaznamuje za vse življenje?

Vsakemu se je v življenju zgodila kakšna krivica, nekaterim se dogaja ves čas, a poznamo tudi rek: Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Nikoli tudi ne bom pozabil maminih besed: Če jim ne moreš pomagati, jim tudi škodovati ni treba! In tega bi se vsi morali dobro zavedati. Kot tudi dejstva, da ni večjega zadovoljstva od tega, da narediš nekomu uslugo. Seveda, če jo lahko.

Kot trener, kljub temu da se včasih prehitro razburim (profesionalna deformacija), kar včasih ni dobro, hitro odpuščam in ne kuham zamer. A za dosego višjih ciljev, kar je osnovni namen v športu ali v poučevanju, se včasih svojim varovancem zamerimo. Meni so v lepem spominu najbolj ostali trenerji in učitelji, ki so bili strogi, pravični in nezamerljivi.«







- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 10. 11. 2018
Zasavc.net - 03. 11. 2018
Zasavc.net - 29. 09. 2018
Zasavc.net - 15. 09. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net