Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen je kronična presnovna bolezen. Osnovna motnja je nesposobnost prehajanja sladkorja (glukoze) iz krvi v celice (tkiva). To prehajanje omogoča inzulin. Če ga je premalo ali če se celice nanj ne odzovejo, se vrednost krvnega sladkorja poveča, zmoti se tudi presnova ogljikovih hidratov, beljakovin ter maščob.

od Zasavc.net - 18. 11. 2017

Zaradi pomanjkanja inzulina organizem ne more več pravilno izkoriščati sladkorja, ki ga proizvaja sam ali ga dobi s hrano. Manjka mu energija, zato začne razgrajevati maščobo. Če se pomanjkanje inzulina ne nadomesti, vodijo razgradni proizvodi maščobnih kislin (ketoni) k zastrupitvi organizma.

Posledica povišanega sladkorja v krvi je okvara malih žil oči in ledvic ter okvara živcev. Več kot polovica smrti pri sladkornih bolnikih je povezana z arteriosklerotičnimi srčno – žilnimi boleznimi (možganska kap, srčni infarkt ...), zato je ključnega pomena zmanjšanje tveganja za te bolezni. Klinična obravnava sladkornih bolnikov je tako danes celostna in ne več glukocentrična.

Najpogostejši znaki sladkorne bolezni so pretirana žeja, pogosto uriniranje, utrujenost, slabo počutje, zamegljen vid, počasno celjenje ran, izguba teže.

V grobem delimo sladkorno bolezen na:

  • tip 1: ima jo okrog 10 % bolnikov, večinoma otrok in mladostnikov. Beta celice trebušne slinavke ne proizvajajo inzulina, zato so bolniki odvisni od zunanjega inzulina.

Novo upanje za te bolnike predstavlja umetna trebušna slinavka, ki deluje po načinu zaprte zanke. Rešitev še ni idealna, ker vseeno zahteva nekaj dela bolnika, vendar se njegova obremenitev zmanjšuje.

  • tip 2: je najpogostejša oblika. Včasih je veljalo, da za to obliko zboleva starejša populacija, vendar se danes pojavlja tudi pri mlajši generaciji (otroci in mladostniki). Značilni sta dve okvari, in sicer inzulinska odpornost celic v telesnih tkivih ter nepravilno delovanje beta celic trebušne slinavke. Tip 2 se razvija počasi, zato lahko z zgodnjim odkrivanjem preprečimo oz. omilimo komplikacije.

Prvi pristop je nefarmakološko zdravljenje, ki lahko pri osebah z moteno toleranco na glukozo in mejno bazalno glikemijo prepreči oz. odloži razvoj tipa 2. To dejavnost bodo prevzeli Centri za krepitev zdravja, kjer bo v manjših homogenih skupinah tekla vzgoja za obvladovanje tveganja. Pristop vključuje zdrav način prehranjevanja, zadostno telesno dejavnost, primerno telesno maso. Bolnika se izobrazi o zdravi in uravnoteženi prehrani, čezmerno debelim se svetuje znižanje telesne mase za 5 do 10 odstotkov. Svetuje se vsaj 150 minut zmerne intenzivne dejavnosti s 50 do 70 odstotkov maksimalne srčne frekvence na teden, za dodatne ugodne učinke pa 300 min zmerne intenzivne telesne dejavnosti na teden. Vključevati je potrebno tudi vaje za mišično moč. Aktivnosti naj bodo vsaj 3 dni na teden, z največ dvema dnevoma premora med vadbama.

Če se z nefarmakološkim pristopom vrednosti krvnega sladkorja in holesterola ne uravnajo, se dodajo zdravila. Z bolnikom se oblikujejo glikemični cilji in na to vezane vrednosti glikemije ob meritvah doma. Če ti cilji omejujejo bolnika ali povzročajo stranske učinke, jih ponovno ocenijo. Stremi se k čim bolj enostavnemu zdravljenju. Zdravila za uravnavanje krvnega sladkorja so iz različnih farmakoloških skupin in delujejo na različne načine. Na začetku zdravljenja se bolnika spremlja na 1-3 mesece. Če ciljne vrednosti niso v mejah, lahko zdravnik kombinira zdravila iz drugih farmakoloških skupin ali preide na inzulin.

Poznamo več vrst inzulinov: kratkodelujoči (aplicira se pred obroki, delujejo do 6 ur), bazalni (srednjedolgo delujoči – aplikacija 1-2x dnevno, delujejo do 18 ur; dolgodelujoči, delujejo do 24 ur ter ultradolgo delujoči, ki delujejo do 42 ur). V uporabi pa so tudi dvofazni inzulini, ki se aplicirajo enkrat do dvakrat dnevno. Inzulinska črpalka ni standarden način zdravljenja sladkornih bolnikov tipa 2.

Krvni tlak se uravnava po presoji zdravnika glede na stanje bolnika in njegovih tarčnih organov.

Ker je srčno-žilna ogroženost pri sladkornih bolnikih tipa 2, tri do petkrat pogostejša kot pri bolnikih brez sladkorne bolezni, so ciljne vrednosti LDL holesterola pod 2,5 oz. pod 1,8 mmol/l, glede na bolnikovo ogroženost.

Glavno vlogo pri obvladovanju te bolezni ima prehrana, telesna aktivnost in disciplina bolnika.

Ker si morajo bolniki kontrolirati vrednosti sladkorja v krvi, jih to lahko dnevno obremenjuje. V pomoč so jim različne aplikacije za svetovanje in obvladovanje bolezni (na voljo jih je okrog 2 .000). Razvoj gre v smeri vgradnih senzorjev za neopazno merjenje. Senzorji so lahko povezani z mobilniki in pametnimi urami. Google je razvil lečo, ki meri vrednosti sladkorja v solzah.


Tjaša Flere Pušnik, mag. farm. 


http://www.lekarna-pusnik.si/


- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 08. 12. 2017
Zasavc.net - 02. 12. 2017
Zasavc.net - 30. 11. 2017
Zasavc.net - 23. 11. 2017

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net