Slovo od Tineta Lenarčiča

Danes, 9. marca, so se v Trbovljah poslovili od Tineta Lenarčiča, ki je umrl v v ponedeljek, 5. marca. Med Zasavčani je bil Tine Lenarčič najbolj poznan kot vsestransko dejaven kulturni in družbeni delavec. Rodil se je 4. novembra 1924 v rudarski družini v Trbovljah. Opus njegovih del, člankov in zapisov predstavlja bogato trboveljsko in rudarsko kulturno dediščino. Leta 2009 je izdal knjigo Trbovlje – po dolgem in počez. Leta 1983 je zbral in uredil Slovenske rudarske pesmi, leta 2004 pa Rudarske zgodbe in pripovedi. Med njegovimi deli je med drugim tudi publikacija ob 30-letnici Območne obrtne zbornice Obrt in podjetništvo v Trbovljah,

od Zasavc.net - 09. 03. 2018
Foto: Tatjana Polanc Kolander

S Tinetom Lenarčičem smo se nazadnje pogovarjali decembra 2016 in pogovor objavili v Zasavskem tedniku.

V spomin nanj objavljamo ta intervju tudi tem mestu.

Želeli smo imeti nekaj sodobnega

Tine Lenarčič, kleni 92-letni Trboveljčan, je živa trboveljska enciklopedija. Avtor več kot 20 knjižnih naslovov z rudarsko in trboveljsko tematiko je bil 40 let zaposlen na trboveljskem rudniku. Pričel je kot kurir in končal kot vodja skupnih služb. Zraven je bil pri gradnji planinskih koč na Mrzlici, Kumu in Prehodavcih, pri gradnji monumentalnega delavskega doma in otroške bolnišnice v Trbovljah. Ustanavljal je trboveljsko knjižnico, sodeloval v kulturnem oživljanju mesta po drugi vojni, po ukinitvi Zasavskega tednika je sodeloval pri ustanovitvi rudarskega časopisa Srečno in ga dolga leta urejeval.

Pred kratkim ste v Trbovljah obeležili 60. obletnico Delavskega doma. Kako danes gledate nanj? Je postal tisto, o čemer ste sanjali, ko ste ga gradili?

Šestdeset let se pozna. Po koncu druge svetovne vojne ni bilo na voljo možnosti za gojenje množične kulture, saj tedanje dvorane niso bile primerne. S tem namenom je bil postavljen Delavski dom. Zadnja leta seveda tehnika napreduje in se tudi kultura v Trbovljah temu prilagaja, v tem smislu, da postajamo kar naenkrat botri robotizacije. Seveda to nekateri težko sprejmejo, nekateri pa temu pritrjujejo.

Med katerimi ste vi?

Jaz sem tam na sredini (smeh). Sem za napredek, ampak v znosnih razmerah.

Ko je bil Delavski dom zgrajen, je bil res nekaj izjemnega - za tiste čase in za Slovenijo. Izjemen je še danes. Zakaj?

Izjemen je zaradi svoje lokacije. Dom ni bil postavljen v Ljubljani ali v kakšnem drugem večjem slovenskem mestu, ampak v Trbovljah, starem rudarskem proletarskem središču in marsikdo tega ni mogel doumeti. Še posebej poklicni umetniki v Ljubljani so ropotali in nasprotovali. Edini, ki je v takratnih medijih o tem pisal pozitivno, je bil Gerželj s časnika Ljudska pravica. Tudi domačini so zmajevali z glavo, ko so gledali za plotom, kako se to gradbišče razvija in so ugotavljali: »To ne bo nikoli zgrajeno.«

Dom je bil res velik za tiste čase. Kako ste dobili arhitekta?

To pa je poglavje zase. Gradbeni odbor je imel vizijo, kaj narediti in kaj vse bo v Domu: kinodvorana, gledališka in koncertna dvorana pa velik predprostor za zborovanja, predavalnice ... Najprej smo se obrnili na arhitekta Černivca v Ljubljani, ki je bil takrat poznan kot strokovnjak za gradnjo gledaliških hiš. Ni si upal sprejeti tega projekta, zato smo prosili še nekatere druge, a so tudi zmajevali z glavo. Edini, ki je sprejel ta projekt, je bil Marko Župančič, sin pesnika Otona Župančiča. Potem je dobil še kolega, tudi arhitekta, Otona Gasparija. Angažirali smo veliko ljudi.

Gradbenike ste pa uvozili?

V Trbovljah ni bilo nobenega gradbenega podjetja, ki bi bilo sposobno to izpeljati, zato smo se odločili, da bo to sprejel rudniški gradbeni oddelek, vendar ni bilo dovolj ljudi. V Prekmurju je bilo veliko brezposelnih, skupaj smo spravili skupino, v kateri je bilo malo čez 50 ljudi. Delovodja je bil Zoltan Zenko.

Naselili ste jih v Trbovljah. Za kako dolgo?

Kolikor je trajala gradnja.

Čigava je bila ideja o vrtljivem odru?

Arhitektova.

To je bilo takrat verjetno nekaj fenomenalnega?

Za to je pa šlo – želeli smo imeti nekaj sodobnega.

Ko ste dom otvorili, ste pripravili fantastičen otvoritveni program. Kaj je bilo najbolj zanimivo?

Ob otvoritvi je domača gledališka skupina Gledališče Svoboda center uprizorila Cankarjeve Hlapce. Za naslednji dan so domači pevci in domači simfoniki »naštudirali« opero Gorenjski slavček. Berto Juvančič je imel eno glavnih vlog. Igral je domači simfonični orkester – ustanovili smo ga v okviru glasbene šole, pobudniki pa smo bili mi.

To so bile zahtevne predstave.

Zahtevne v vseh pogledih. Ljudje so bili navdušeni še in še. Nastopil je domači simfonični orkester, 42 glasbenikov, ki jim je dirigiral tedanji direktor glasbene šole Albin Weingerl. Moram reči, da je bilo perfektno. Bil sem zadolžen za otvoritveni program. Zataknilo se je pri vprašanju, kdo bo igral in kaj bodo igrali. Pa sem rekel: »Kdo bo igral, vemo – to bo naš domači orkester. Ampak vključili bomo pa tudi domače soliste, ki so v slovenskem, jugoslovanskem in evropskem merilu nekaj dosegli.«

Pa so prišli domov?

Iz Beograda je prišel že pokojni Ciril Ličar, profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, ki je odigral solo v Beethovnovem koncertu za klavir in orkester. Potem smo morali narediti še nekaj za klarinet, za klarinetista Miho Gunzka, ki je bil takrat na vrhuncu, pa za rog, ki je meni zelo ljub inštrument in ga je igral Tine Čeh. Ta je bil takrat še študent medicine, istočasno pa je študiral tudi na glasbeni akademiji. Imeli smo tudi violinista, mladega začetnika Vilija Jamška. Enkrat sem ga slišal igrati, pa sem si rekel: »tegale 'poba' pa moramo zraven potegniti.« Odigral je in poslušalci so bili navdušeni. Nastopili so v kinodvorani, ki je bila tudi koncertna dvorana zaradi dobrega zvoka.

Ali se je prvi izbor za evrovizijsko popevko res odvil prav v Trbovljah?

Če je bil ravno prvi, ne vem, ampak enkrat je pa bil. Tega je že precej let. Takrat je prišel v poštev vrtljivi oder. Postavili so veliko scen, potem pa so kar oder zavrteli in nadaljevali. Anton Marti je režiral. Hud kadilec je bil, a na odru ni smel kaditi. Vedno smo ga opozarjali, naj neha, da ne bo povzročil požara.

Pa je ubogal? 

Ne. Je rekel, naj mu najdemo nekoga, da ga bo nadziral. Odrskemu mojstru sem naročil, naj hodi za njim in pazi, kam otresa ogorke, pa da naj mu ugaša cigareto. »Ti si odgovoren, da mu ugašaš cigarete.« In je hodil za njim s krožnikom ter ugašal cigarete.

Ko se danes sprehodite mimo Delavskega doma, ste zadovoljni?

Sem, ker je Dom skoraj takšen, kot je bil. Dobro je vzdrževan po zaslugi vseh, ki so bili na vodstvenem položaju. Nam je streha pogosto delala težave, saj je zamakala, pa zaenkrat še vedno drži. Nekoč me je Aleš Leko Gulič vprašal, kaj mi pomeni Delavski dom, pa sem mu rekel, da je to moj drugi dom. Takšnih domov imam kar nekaj. Po kulturni plati je Delavski dom, po planinski dom na Mrzlici, na Prehodavcih in tudi na Kumu, zraven sem bil tudi pri gradnji otroške bolnišnice v Trbovljah.

Po vojni ste bili zadolženi tudi za ureditev prve knjižnice. Kako ste spravili skupaj dovolj knjig?

Nosil sem jih v nahrbtniku iz Ljubljane in Celja, v rudniških prostorih pa smo naredili prostor zanjo.

Katere knjige so vam najbolj ljube?

Vsaka posebej.

Ste avtor več kot 20 knjižnih naslovov. Katere tri pa so za vas najbolj pomembne?

Prav gotovo je to knjiga Slovenske rudarske pesmi. Do takrat Slovenci nismo imeli podobne zbirke. Druga je Trbovlje po dolgem in počez. To je priročnik, ki ga imaš lahko na mizi, kadar te kaj zanima, pa pogledaš noter. V tretji so rudarske zgodbe, pa še ena je – Rudarski stan, bodi nam pozdravljen.

Rudarstvo je povezano z vašim življenjem. Kako na to gledate zdaj, ko se rudnik zapira?

Z veliko žalostjo. Živel sem v Glažuti, kjer je živelo 500 ljudi, od tega je bilo 300 otrok, zato vem, kako je bilo. Težko življenje, a smo nekako preživeli. Rezultati rudarskega dela so zagotavljali preživetje. Trboveljska premogokopna družba je bila dobra krušna mati, bila pa je tudi trda mačeha.

Verjetno se v vaših letih že kaj ozirate v preteklost. Kaj vam je v življenju največ pomenilo?

Težko vprašanje. To, da smo se doma, kljub temu, da smo bili velika družina, lepo razumeli. Da smo vsi, razen dveh sester, ki so umrle zaradi otroških bolezni, dobro dorasli. Da smo koristni člani družbe. Moj oče je imel težko mladost, mama, Trboveljčanka, pa tudi, saj jih je bilo v družini sedem ali osem. To so bili težki časi, a mi smo mislili, da tako pač mora biti, da drugih možnosti ni. Zadovoljen sem, da vsi moji pošteno služijo kruh. Zame je to največ vredno.

Marko Planinc


- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 22. 09. 2018
Zasavc.net - 21. 09. 2018
Zasavc.net - 21. 09. 2018

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net