Zasavski zdomci

V decembru smo k sodelovanju povabili Zasavce, ki so se »raztresli« po Sloveniji. Najprej smo jim zastavili vprašanje, kaj jih je odpeljalo iz Zasavja, kaj tam počnejo in kako od tam gledajo na Zasavce.

od Zasavc.net - 02. 12. 2017

Barbara Renčof, novinarka, Zagorje – Logatec:

»Iz Zasavja sem se odselila pred skoraj dvema desetletjema. Vzrok za strateški premik na zahod pa je bila ljubezen. Živim v Logatcu in sem novinarka na Televiziji Slovenija, dopisnica za Notranjsko in Kras. Zaljubljena sem v kraje, kjer živim. Cerkniško jezero, Kolpa, Tomaj in kraška gmajna, Šebrelje na Cerkljanskem, Planinsko polje in Snežnik. Opazovanje medvedov v notranjskih gozdovih, spuščanje v kraške jame ali pa letenje z motornim zmajem okoli Slivnice. To je le nekaj zanimivosti in naravnih lepot krajev, kjer zdaj živim. Slovenija je tako majhna, da jo jemljem kot celoto. Razdeljevanje in »lokal patriotizem« se mi zdita nepotrebna. Vseh skupaj nas je za srednje majhno mesto. Dom je tam, kjer so ljudje, ki jih imaš rad in ti veliko pomenijo. Tako kot prej nisem bila navezana na Zagorje, tudi zdaj nisem na Logatec. V Zagorju živita moja starša in brat Brane z družino, tako da še vedno redno prihajam v Revirje.«



Janez E. Rus, katoliški duhovnik, Trbovlje – Blagovica:

»Zasavje mi predstavlja nekam težko oprijemljivo resničnost, s katero se nisem nikoli prav zares poistovetil, zato bi rekel takole: iz Trbovelj me je odneslo ob sklepu osnovne šole. Hodil sem v Gimnazijo Želimlje, kjer sem večino časa šolanja preživel dneve v tednu. Od takrat v družinskem domu nikoli nisem zares več živel. Od omenjenega trenutka, to je bilo leta 1995, sem po spominu živel na približno 15 krajih znotraj in izven Slovenije. Zadnji izmed njih je trenutni, to je Blagovica, kjer sem župnik, zraven pa opravljam koordinacijo dejavnosti za mlade v mednarodni katoliški skupnosti Emanuel.

Na Zasavje me ne veže skoraj nič več; mamičin grob, nekaj malega družinskih članov ter par (živih ali pokojnih) prijateljev. V Zasavje grem torej, če obiščem enega naštetih ali če me tja zanese kolesarjenje. V povprečju se mi zdi, da sem tam enkrat mesečno. Mnogo premalo povsem v fizičnem smislu, še bolj pa v čustvenem, da bi sploh lahko ubesedil svoje gledanje na regijo.«



Barbara Kus, učiteljica plavanja in kmetica, Trbovlje – Dolenci:

»Dobrih šest let je že, kar živim v idilični vasi Dolenci na Goričkem, sto metrov od meje z Madžarsko. Misel, da bi šla živet na vas, je dolgo tlela v meni. Najprej sem si ogledovala kmetije v Zasavju, še posebej v Čebulovi dolini pod Kumom, kjer me je ena povsem navdušila. Na žalost ni bila naprodaj in kljub vztrajnemu prigovarjanju se lastnik ni vdal. Potem sva s takratnim partnerjem spoznala, da naju pravzaprav nič ne omejuje, in se začela razgledovati po celi Sloveniji. Zaposlena sem bila v družinskem biroju, moja sestra je arhitektka, in tam sem videla, kam vse se ljudje odločijo postaviti svoje hiše. Imela sem izdelano idejo o mikro lokaciji in orientaciji "posestva", ki ga iščem. In tako sva vsak drugi vikend prečesavala Slovenijo in jo iskala. Po spletu naključij sva se nekega dne znašla pred hišo v Dolencih, ki se je prodajala, in rekla sem samo: To hočem! Skoraj celo leto je trajalo, da smo izvedli postopke, ki pritičejo zemljišču v krajinskem parku, a naposled se je zgodilo. Na ponedeljek smo se vselili, naslednji ponedeljek pa sem že začela z delom v Plavalnem klubu Zdravilišče Radenci. Sedaj sem tam glavna trenerka, skrbim za tekmovalno skupino, rekreativno plavanje, šolo in tečaje plavanja. Dopoldnevi pa so namenjeni kmetijski dejavnosti. Na mojih in najetih petih hektarjih travnikov in sadovnjaka se pase pet koz, en ata kozel in kobila. Za njimi skrbno razbrska njihove izločke še mala jata kokoši. Ne manjkata niti pes Berni in muca Lila, ki je sicer bele barve. Prva leta smo se ugonabljali še z njivami, vendar idila bio pridelave hitro usahne, ko vidiš ves plevel, ki vztrajno rine na plano. Mene osebno je popolnoma razžalostila naša prva in edina njiva pšenice. Naslednje leto sem poskusila s česnom in čebulo. Dva tedna sem se po kolenih plazila po njivi, da sem vse posadila, spomladi pa so mlade kozice posmukale popolnoma vse vršičke, tako da pridelka ni bilo niti za na solato. Po razhodu s partnerjem sem ostala brez kmetijske mehanizacije in ni mi preostalo drugega, kot da vse obdelujem kot travnik. Točno takrat se je začela tudi nova kmetijska shema v evropskih programih. Svojo priložnost sem našla v programih metuljev. Enkrat letno pokosimo za zimsko krmo, vmes pa kolobarim s pašo živali, prilagojeno datumom, ki mi jih narekuje program. Preko leta se živali pasejo, pozimi spijo in se hranijo v hlevu, čez dan pa se zunaj kratkočasijo z iskanjem kake še zelene bilke.

V Trbovlje se vračam le, ko je nujno: za družinska praznovanja, obletnice, na pogrebe in seveda vsak junij na plavalno tekmo Lučkin pokal. Vožnja v eno smer mi vzame dve uri, več kot za en dan pa ne morem od doma, saj je potrebno poskrbeti za živali. Tako nimam časa obiskati vse, ki bi jih želela. Se pa rada vrnem domov v Dolence. Še posebej sedaj, ko je prenova hiše v zaključni fazi in imam po šestih letih v hiši tudi centralno kurjavo. Luksuz!

Trbovlje bodo za vedno ostale moj rodni kraj, saj so del mene in tako bo ostalo. Lepo je videti, da se kraj razvija. Čeprav se po komentarjih na spletu sodeč nič ne dogaja in je tisto, kar se, itak zanič. Sama pa vidim veliko sprememb. Takih, fizičnih. Mentaliteta Zasavcev pa ostaja ista. Tista, ki nam jo narekuje geografska zaprtost, ki na žalost omeji tudi svetlost misli.«



Vili Zaletel, upokojenec, Hrastnik – Korte:

»Da sem po upokojitvi leta 2011 zapustil Hrastnik, je kriva predvsem ljubezen, res pa je, da se je takrat vse nekako poklopilo. Vas Korte nad Izolo, kjer zdaj živim, ima bogato kulturno in arhitekturno zgodovino ter prelep pogled na Sečoveljske soline. Mnogim pa so bolj poznane po dobrih gostilnah in osmicah, pa po ogromnih oljčnih nasadih, mimo katerih peljejo številne kolesarske in peš, pa tudi jahalne poti.

Za penzioniste je znano, da skoraj nikoli nimamo časa, a z ženo imava načelo, da si ga vzameva in znava tudi uživati v življenju, ki je prehitro minljivo. Občasno se tako odpraviva na kakšno potovanje, doma pa sva zaposlena z različnimi opravili v hiši, na vrtu in parceli ob hiši, obdani s sadnim drevjem, oljkami, pa tudi rož in okrasnega grmičevja ne manjka. Veliko teh opravil je zame relativno novih, od obrezovanja sadnih dreves, oljk, do vinske trte, pa vendar nama z ženo nekako uspeva, vsaj po pridelani količini pridelkov sodeč. Kar verjetno potrjuje rek, da se človek uči celo življenje. Življenje nama z otroško razigranostjo obogatijo še vnuki po ženini strani, ob katerih se človek resnično sprosti. Najde pa se tudi čas za kašno video ali foto produkcijo, občasno tudi grafično oblikovanje. Seveda za lastne potrebe, saj nam, upokojencem, država ne dovoli delati in si prislužiti kakšen dodaten evro k »visoki« pokojnini, razen pod določenimi, velikokrat, neživljenjskimi pogoji. Mislim pa, da marsikdo v upokojenskih letih najde v sebi kakšno novo sposobnost, ki se ji prej ni posvečal. Sam trenutno odkrivam les.

Zasavska regija je bila v vsej svoji zgodovini nekako specifična, tako v svojem ustroju, v industriji, kot tudi v medsebojnih človeških in poslovnih odnosih po občinah ali pa med občinami. Ko so po osamosvojitvi skoraj vsa večja podjetja propadla, je marsikje nastal nekakšen vakum v nadaljnjem razvoju, med ljudmi pa nezadovoljstvo in otopelost ter čakanje na »nekoga«, ki bo nekaj storil namesto njih. Bili pa so tudi ljudje, ki imajo vizijo, znanje in pogum za razvoj novih dejavnosti, ustanavljanje novih podjetij in iskanje novih in novih trgov. Vse to je seveda proces na dolge proge. Sedaj, ko gledam na Zasavje z distance, imam občutek, da velikokrat vidim drugačno sliko. Mislim, da se že nekaj časa dogajajo velike spremembe na bolje, mladi odpirajo nova podjetja, že ustaljena podjetja pa jim velikokrat nudijo različne vrste pomoči. Vse bolj in bolj je prisotna globalizacija, kar je seveda eden izmed pogojev za razvoj regije kot celote in dobrobit ljudi, seveda ob primernem suportu lokalnih skupnosti in države, kjer pa je še kar veliko možnosti. Tudi občina Hrastnik se v okviru danih možnosti lepo razvija, so pa tudi v njej verjetno še neizkoriščeni potenciali.

Ko sem se preselil v Korte, sem v Hrastniku še obdržal stanovanje. Tako sva z ženo skoraj mesečno prihajala za nekaj dni in lahko obiskala mamo, mojo hčerko, druge sorodnike in prijatelje. Sčasoma pa sva spoznala, da nama najine »visoke« penzije ne omogočajo vzdrževanja dodatnega stanovanja. Čeprav sva se mu odpovedala, pa v Hrastnik občasno še z veseljem prideva. Še vedno so tam sorodniki in prijatelji. Še vedno pa sva tudi vabljena na srečanja Društva copatarjev Dol in Kluba brigadirjev Zasavja. Če je treba, se najde tudi možnost, da ostaneva kakšen dan več.«



Irena Juvan, upokojenka, Zagorje – Ljubno ob Savinji:

»Poroki z Zgornjesavinjčanom je leta 1980 sledila selitev iz Zagorja ob Savi na Ljubno ob Savinji. Družina, dom, služba, spoznavanje novih ljudi, navad, običajev. Vse to mi je zapolnjevalo vsa ta leta, ki so bila lepa, pestra in zanimiva. Sedaj sem skoraj že tri leta upokojenka. Če ima človek voljo in željo, da preživlja dneve aktivno, je za to na Ljubnem veliko možnosti. Pogosto vsa družina pridno sodeluje pri prireditvah v kraju. Če omenim samo največje: tradicionalna prireditev Flosarski bal in organizacija tekem za svetovni pokal v smučarskih skokih za ženske. Pojem pri MPZ Ljubno ob Savinji, pa še v kak tečaj se občasno vpišem. Z možem hodiva v hribe in na prečudovite sprehode po Logarski dolini in Robanovem Kotu. Nepozabni pa so dnevi, ko naju obišče vnukinja.

Zasavje se je v vseh teh letih zelo spremenilo. Zaprtje rudnikov, propad večjih podjetij. V zvezi s tem gre moje razmišljanje bolj v tej smeri, da mogoče pa je to
pot za nove priložnosti, ki jo mladi v Zasavju lahko pridno izkoristijo – sem zasledila, da je že nekaj večjih uspehov v tej smeri. Želim jim res uspešno delo. Vedno znova pa sem prijetno presenečena nad urejenostjo krajev. Ne morem pa mimo tega, da omenim zgroženost nad stanjem v Medijskih toplicah. Mislim, da je to velika škoda za celo Zasavje. Rada in z zanimanjem prisluhnem novicam, ki jim jaz rečem » to je pa iz naših koncev«.

V Zasavje prihajam kar pogosto. V glavnem v Zagorje in Kisovec. Grem na pokopališče, obiščem družini brata in sestre, tu in tam tudi ostale sorodnike, prijateljice, sošolke. Posebno vesela sem vabil za srečanja ob obletnicah zaključka osnovne šole v Zagorju, pa srednje v Trbovljah. Žalost pa me preplavi ob sporočilu, da se bomo morali od nekoga posloviti. Na vsa vabila in sporočila je moj odgovor skoraj vedno: pridem in se vidimo.«



- oglaševalski prostor -

Zasavc.net - 09. 12. 2017
Zasavc.net - 25. 11. 2017
Zasavc.net - 18. 11. 2017
Zasavc.net - 11. 11. 2017
Zasavc.net - 04. 11. 2017

O nas

Stik z nami: info@zasavc.net